Zgodovina

Da je bilo čebelarjenje v naših krajih že zgodaj razvito, nam poleg ustnega in pisnega izročila naših piscev pričajo tudi stari čebelnjaki, ki že desetletja kljubujejo času. Nekateri samevajo, nekaj jih je propadlo, druge pa so potomci obnovili in danes čebelarijo s sodobnimi metodami. Naši hriboviti in razgibani kraji, pokriti s smrekovimi in jelovimi gozdovi in večjimi površinami pomladanske rese, borovnice, kostanja ter sadovnjakov, so primerna nektarjeva in manina pasišča vso čebelarsko sezono. Seveda pa je čebelja paša odvisna od ugodnih vremenskih razmer. Veter, toplota, vlaga in dež so pomembni dejavniki tako za opraševanje kot za donos medu in cvetnega prahu.

O točnem datumu ustanovitve društva smo imeli v preteklosti kar precej težav in dilem. Nismo namreč odkrili temeljnega zapisa o ustanovitvi. Vsi dokumenti so verjetno zgoreli ob požaru osnovne šole v Velikih Laščah. Prvi ustanovitelji in predsedniki pa so bili ravno učitelji. Tako smo šele pred kratkim našli zapis v majski številki Slovenskega čebelarju iz leta 1909, ki potrjuje, da je bila podružnica Rob ustanovljena28.marca 1909. Veliko se je še pisalo o dogajanju v okviru društva med drugim tudi neverjetnem medenem letu 1912. Po ustnem in pisnem izročilo je medilo tako, da nekateri niso uspeli pravočasno »sprešati«, kot so takrat poimenovali spravilo medu, ki pa ni bilo prav nič podobno današnjemu točenju medu. Že pred temi leti, je bilo na našem območju veliko dobrih in naprednih čebelarjev, ki so aktivno delali tudi izven svojega kraja. V aprilu l. 1913 je bilo v prostorih osnovne šole Rob letno srečanje ki se ga je udeležilo 14 članov iz bližnje in daljne okolice. Izvolil so petčlanski odbor, v katerem so poleg učiteljev Štefančiča in Flegarja aktivno delovali še Janez Žužek iz Jakičevega, Janez Cimperman iz Roba ter France Rozman iz Podstrmca. Do danes se je od omenjenih odbornikov čebelarstvo ohranilo le pri Žužkovih na Jakičevem, kjer gre čebelarstvo iz roda v rod že tretje stoletje. Tega leta  se je Velikih Laščah ustanovila kmečak zadruga in hranilnica Takratni ustanovitelji so bili tesno medsebojno povezani, nekateri tudi soustanovitelji obeh združenj. Poudariti pa je potrebno tudi, da so Lašče dobile tega leta tudi trške pravice.

Obdobje med obema vojnama

Dobra čebelarska letina je dala kar veliko zagona za začeto delo pri postavljanju temeljev društva in pospeševanju čebelarstva v naših krajih, a je organizacijsko delo ohromila prva svetovna vojna. Mnogo čebelarjev je moralo na fronto in šele l. 1919 ko se je večina vrnila iz ujetništva, je pobudo prevzel Štefančič, ki je služboval v Velikih Laščah. Žal je zaradi prenosa sedeža iz Roba v Velike Lašče prišlo do nesoglasij in kar nekaj Robarjev se skupnih akcij nekaj let ni udeleževalo. Društvo je počasi pridobivalo nove člane, ki so začeli prehajati s čebelarjenja v kranjičih na čebelarjenje v listovne panje. Pri tem ima veliko zaslug Ivan Mencin iz Dvorske vasi, ki se je po vojni kot vojni invalid usposobil za mizarja in so iz njegove delavnice v naše kraje prišli tudi prvi AŽ panji. Mencin je izdeloval praktično vse, kar je bilo potrebno pri vsakdanjih kmečkih opravilih. Kovaško delo pri opremi kmečkega orodja in vozov pa je opravil Mencinov sosed Gruden. Leta 1929 je naše čebelarje prizadela izredno mrzla in dolgotrajna zima ( med 20 32 stopnjami pod ničlo), zaradi katere je bila večina njih ob vse čebele. Tiste družine, ki so preživele dolgotrajne čas brez izleta, so v dobri medeni letini dale veliko rojev in tako pomagale obnoviti čebelarski živelj v društvu.

Leta 1930 je Velike Lašče zapustil učitelj Štefančič, ki je odšel v pokoj, mesto organizatorja in idejnega vodja napredka pa je prevzel učitelj Strah. Organiziral je več predavanj znanih slovenskih čebelarjev, posebej pa si je prizadeval za ohranitev kranjske sivke. Italijanke in bastardke so skoraj izginile iz slovenskih krajev, kar so čebelarji uspeli z odbiro in vzgojo lastnih matic. V obdobju od 1930 do 1941 so organizirali tudi prevoze na ajdovo pašo, saj je dobra ajdova paša nadomestila jesenska krmljenja. Z začetkom druge svetovne vojne je organizirano delo zamrlo. Poleg aretacij čebelarjev požigov in nasilja je bila neusmiljena tudi narava. Za čebele je bilo najhuje v letu 1942, saj je preživelo le nekaj čebeljih družin, za katere je prizadevnemu odboru uspelo pri italijanskih oblasteh dobiti sladkor. Tudi pod nemško okupacijo je bilo prepovedano društveno delovanje, le narava je bila nekoliko manj kruta od okupatorja in čebele so so dobile vsaj toliko medu, da so ga imele za svoje preživetje. Pri nekaterih čebelarjih pa se je le dobil kakšen mali kozarček medu za zdravila. Dolga vojna vihra je za seboj pustila razdejanje, mnogim je ostalo le golo preživetje, a vera v boljše čase je tlela v srcih vseh preživelih.

Povojno delovanje

Kot da bi čebele začutile svobodo, so v letu osvoboditve nabrale veliko medu in se lepo razmnožile. Obilna letina, podobna tisti iz leta 1912, je privabila med čebelarje nekaj novih članov. Jeseni so se prvič po vojni uradno sestali in se dogovorili o reorganizacijo družine in prvi povojni občni zbor. Dolgoletni tajnik Alojzij Škulj takole slikovito opisuje priprave na prvi povojni občni zbor:

Bil je lep sončen dan, čebelarji smo se začeli že ob pol treh zbirati na Mencinovem vrtu pred čebelnjakom. Košnja je bila pred vrati. Vsa okolica se je prelivala v čudovitih barvah raznovrstnih cvetic. Čebele so se usipale na pašo in s paše pred čebelnjakom se je širil vonj po svežem medu. Čebelarji so prihajali, klopca pred čebelnjakom se je polnila, sedeli so že Ribič Lunder, Dolšina, Ilc Andoljšek in drugi. Prišel je tudi učitelj iz Svetega Gregorja, tov. Jože Pirnat, ki je tudi domačin iz Gašpinovega…

Že iz tega pričevanja se vidi, kako so bili ljudje radostni in polni upanja v boljši jutri, da so kljub težki povojni obnovi požganih domov, kmetijskih poslopij in čebelnjakov znali posedeti se pogovoriti in prisluhniti naravi. Na to smo danes žal kar malo pozabili.

Po letu 1950 je društvo začelo z organizacijo prireditev »Dan čebelarjev«. To je bila promocijska in družabna prireditev, ki se običajno končala z veselico in privabila občane od blizu in daleč. Tudi čebelarji sosednjih društev in njihovi družinski člani so bili redni gostje, priredite pa je počasi postala tradicionalna. Društvena blagajna se je po vsaki prireditvi zmeraj toliko napolnila, da je bilo dovolj denarja za organizacijo izletov in predavanj tako z domačimi kot tujimi predavatelji. Čebelarji so se naučili tudi mikroskopirati, saj je bilo to ob vse večjem prodoru raznih bolezni z varojo na čelu zelo potrebno.

Čebelarske vrste je bilo potrebno pomladiti. Čebelarji so udarniško zgradili lep šolski čebelnjak, ga leta 1971 slovesno odprli in opremili s šestimi poslikanimi panji in čebeljimi družinami. Naslednje leto so ustanovili čebelarski krože, ki je pod vodstvom mentorjev Matija Jamnika s strani šole in čebelarja praktika Lojza Riglerja ostal dejaven vse do današnjih dni. Šolski čebelnjak se je pred desetimi leti moral umakniti zaradi izgradnje vrtca. Čebelnjak so lepo obnovili Pečnikovi in sedaj krasi njihov vrt seveda v neposredni bližini šole. V njem čebelari Pečnik Jaka, ki izhaja vrst krožkarjev, čebelnjak pa je na razpolago za praktično delo krožka, ki ga v zadnjem desetletju uspešno vodi Brane Borštnik. Krožkarji se redno udeležujejo tudi državnih tekmovanj mladih čebelarjev in se vsako leto s ponosom vrnejo z zlatimi srebrnimi ali bronastimi priznanji.

Vse čebelarske akcije je v povojnem obdobju vse do leta 1981 s fotoaparatom spremljal France Modic, častni član čebelarskega društva, ki je s prefinjenim fotografskim očesom zabeležil tudi delo in življenje velikolaških čebelarjev. Na njegovih razstavah ni nikoli manjkala čebelarska tematika, posebej odmevna pa so bile samostojne razstave s čebelarskega področja.

Društvo je svoj prapor slovesno razvilo 1981 leta. Prapor je nepogrešljiv na vseh naših prireditvah in zadnjih slovesih od naših čebelarjev. S ponosom pa se naš praporščak udeležuje tudi prireditev izven meja naše občine, naš prapor pa je sodeloval tudi na svetovnem  čebelarskem kongresu Apimondia 2003 v Cankarjevem domu v Ljubljani in tako skupaj z drugimi praporščaki pokazal svetu tudi to našo slovensko značilnost.

Zapis o ustanovitvi društva leta 1909, več si lahko preberete v glasilo SLOVENSKI ČEBELAR (pdf).